Še pomnite dan, ko so vam starši prvič dovolili, da sami odidete na zabavo? Dolge ure pripravljanja, kombiniranja pravih oblačil, posiljevanja tube gela za dovolj trdo skulpturo na glavi in moledovanje očeta, naj ne parkira pred vhodom diskoteke. Se spomnite prvega poljuba? Ko ste cele noči v postelji pred spanjem tuhtali, kako se bo odvil, kako bo videti oseba, s katero ga boste delili, in predvsem, kdaj se bo zgodil. In trepetanja telesa, prijetnega ščemenja v trebuhu in bebavega nasmeha na obrazu, ko se je končno zgodil.

Zatorej ni čudno, da se vam podobni občutki prebujajo ob spominu na vaš prvi avtomobil. Pravzaprav se, po raziskavi britanskega dnevnika Daily Mail , večina moških veliko bolje spominja svojega prvega avta kot svojega prvega poljuba. Kako se le ne bi.

Nekaj je tistih, ki so svoj prvi avtomobil dobili v dar od staršev, starejšega brata ali sestre, ali celo dedka. Večina pa si je svoj prvi avtomobil prislužila. Dolgi meseci trdega garanja s študentskimi mezdami, zbiranje denarcev na kup, vztrajno štetje kupčka ... Znova in znova, kot da bi količina denarja narasla, če bi dovolj dolgo šteli. In končno je nastopil tisti dan. Morda ste avtomobil dolgo iskali, prek oglasov v časopisih ali prek interneta, vendar roko na srce – svojega smo vsi imeli že davno v mislih, še preden smo ga kupili. Tistega, ki so se mu naši prijatelji in vsi bližnji na glas smejali ter smeh pospremili s komentarjem: "A tole kripo?" Nam pa se je ob pogledu nanj vselej orosilo oko, ko se je iz prsi izvil globok vzdih hrepenenja. Ampak tisti dan, dan, ko ste svojo kripo končno pripeljali domov, je bil eden tistih redkih trenutkov, trenutkov popolne sreče.

"Oh Blisk, kako boš šele zdaj lep. Ti boš najčistejši avto v ulici." © iStockphoto

Prvi bo vedno prvi
In kako ste le skrbeli zanj. Vsaka packa na avtu je bila v sekundi odpravljena, praske skrbno polirane, nobena opazka mimoidočih opazovalcev vas ni mogla prizadeti, ko ste ga ljubkovalno klicali po imenu in se pogovarjali z njim. Ker ta avto je bil vaš in samo vaš. Delila sta dobro in slabo, prevozila širne ulice in mesta, prepevala Dire Straitse in ustvarjala skupno zgodovino. Skozi leta se je ta počasi kazala na sedežih in v drobnih praskah, ob katerih se vsaki, kolikor tolikor dojemljivi osebi toplo stori pri srcu. Vsak madež, vsaka praska, vse te male nepopolnosti so imele svojo zgodbo. Tako močna naveza niti ni tako nenavadna, kot bi morda sprva pomislili. Namreč, s polnoletnostjo vsak najstnik dobi enake pravice kot odrasel človek. Lahko gre, kamor želi, počne, kar hoče, za vsa svoja dejanja odgovarja sam. Vsa ta svoboda pa se konča, ko te oče znova odloži "direkt" pred vrati diskoteke in osramočeno gledaš v tla ter hitro švigneš v najtemnejši kot. Da, iti kamorkoli in početi karkoli dobi polni pomen besede šele s prvim avtom. Ker s tem ne kupimo le avta, ampak tudi svojo samostojnost. Od takrat naprej smo res sam svoj šef. In ni ga boljšega občutka na svetu, kot je občutek popolne svobode. Svoboden kot ptica.

Pojasnilo

Kolumnistka izraža lastno mnenje, ne mnenja uredništva.

Za prvim pridejo drugi avtomobili. Tisti, res sanjski, mnogo boljši in zmogljivejši od prvega. Pa družinski, za skupne izlete, z mnogo prostora. Pa vendar zanje ne skrbimo tako pozorno, kot smo za prvega. Ne kličemo ga po imenu in tu in tam pustimo, da se po tleh avtomobila valjajo papirčki, prazne embalaže jogurtov in drugih prigrizkov na poti. Če z vrati premočno zaloputnemo, se ne opravičujemo več svojemu avtomobilu. Volan pa nam tudi lažje vzamejo iz rok, saj so pitbulski oprijemi volana in renčanje na plenilce avtomobila že stvar preteklosti. Iz časov, ko smo vozili svoj prvi avto. In vendar, ko hitimo po magistralah in je naš pogled zazrt v nevidno točko nekje na koncu avtoceste, si ne moremo pomagati. Ne moremo si pomagati, ko se nam v misli prikrade spomin na prvi avto in nas prijetno zaščemi v trebuhu. Na obrazu pa spet tisti bebav nasmešek prvega poljuba. Ali bolje, nasmešek prvega avtomobila.