Pravkar končane olimpijske igre naj bi bile igre presežkov, so napovedovali Kitajci, ki so svojo priložnost želeli dobro izkoristiti, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Jacques Rogge pa je v tem duhu in v skladu s svojo olimpijsko politiko – igre brez dopinga –, ki si jo je zastavil ob nastopu svojega mandata leta 2001, napovedal, da si bomo igre zapomnili tudi po boju proti dopingu. Napovedal je okoli 4500 testiranj športnikov, med katerimi naj bi bilo po njegovih predvidevanjih in glede na trend zadnjih let kar od 30 do 40 pozitivnih. Številke po končanih igrah pa so drugačne: opravljenih je bilo 4770 testov, ujeli pa so le šest grešnikov.

Kratka zgodovina dopinga

1904: Anglež Thomas Hicks s pomočjo strihnina zmaga na maratonu 1968: opravljeni so prvi dopinški testi, prvi grešnik je švedski peterobojec Hans Gunnar Liljenvall (alkohol) 2001: novoizvoljeni predsednik MOK Jacques Rogge napove obsežen boj proti dopingu

Prvi razlog za tako nizko število ujetih so zagotovo obsežna predolimpijska testiranja posameznih športnih zvez, ki so še pred igrami ujele množico tistih, ki so se bolj kot na svoje naravne danosti zanašali na pomoč prepovedane kemije. Tako je brez vozovnice za Kitajsko ostalo kar 11 grških in 11 bolgarskih dvigovalcev uteži, grški plavalec Ioanis Drimonakos in ameriška plavalka Jessica Hardy , deset ruskih atletov, med katerimi je bila tudi kandidatka za zlato kolajno na 800 in 1500 metrov Jelena Soboljeva , in grški sprinter Tasos Gusis , prav tako pa v Peking ni smela grešnica iz Aten Katerina Thanou , ki je svojo kazen že odslužila, a ji MOK ni izdal dovoljenja za nastop na Kitajskem. Na začetku avgusta je na preverjanjih padel še italijanski sabljač Andrea Baldini, ki ostaja prepričan, da gre za zaroto proti njemu, podobnega mnenja pa je tudi indijska dvigovalka uteži Monika Devi , ki so ji za pozitiven test povedali le nekaj ur pred odhodom v Peking, nekaj dni pozneje – ko je bilo seveda prepozno – pa so jo oprali krivde.

Blonska je, ker je bila že drugič pozitivna, dobila dosmrtno prepoved nastopanja. © AFP

V Pekingu je nato po približno 1500 opravljenih testih prva padla španska kolesarka Maria Isabel Moreno (EPO), za njo pa še severnokorejski strelec Kim Jong Su (betabloker) in vietnamska telovadka Thi Ngan Thuong (diuretik). Sledili sta atletinji Grkinja Fani Halkio in Ukrajinka Ljudmila Blonska , kot zadnji pa se je na črni seznam vpisal še ukrajinski dvigovalec uteži Igor Razoronov (vsi trije zaradi jemanja steroidov). A v Pekingu so tokrat "grešili" tudi konji: v krvi štirih tekmovalnih konj so namreč odkrili kapsaicin, ki se ga uporablja za blaženje bolečin in vnetij, posledično pa so bili suspendirani štirje jahači.

Drugi (morebitni) razlog za razveseljivih le šest dopinških primerov v Pekingu pa je tehnologija v laboratorijih, kjer opravljajo testiranja. Ta namreč še vedno caplja korak za laboratoriji, ki proizvajajo prepovedane snovi, je opozoril Victor Conte, vodja tovrstnih laboratorijev BALCO, sicer pa znan tudi kot eden od največjih strokovnjakov za dopinške tehnike in trike, ki je "pomagal" tudi Marion Jones. Da bi torej resnično lahko potrdili le šest dopinških primerov v Pekingu, bo moralo preteči še kar nekaj časa. V tem duhu so se organizatorji iger v Pekingu odločili, da bodo vse vzete vzorce zamrznjene hranili osem let in jih preverjali ob izpopolnjenih metodah. Tako bo čez osem let tudi konec dvomov, ali sta nesporna junaka Pekinga, plavalec Michael Phelps in sprinter Usain Bolt , res tako nesporna.

Ker je Cösterja mazal s prepovedanim mazilom, bo dobil visok račun za pot na Kitajsko. © Reuters

Doping v številkah

Ciudad de Mexico 1968: 1 primer München 1972: 7 Montreal 1976: 11 Los Angeles 1984: 12 Seul 1988: 10 Barcelona 1992: 5 Atlanta 1996: 2 Sydney 2000: 9 Atene 2004: 25 Peking 2008: 6

Glede na to, da ujeti grešniki prihajajo iz manjšega števila športov, je predsednik Svetovne protidopinške agencije (WADA) John Fahey prišel do ideje, da se namesto posameznih grešnikov iz iger odstrani kar celo panogo. V mislih je imel predvsem kolesarje in dvigovalce uteži, a je iz obeh taborov takoj prišlo glasno nasprotovanje. "Ni naloga gospoda Faheyja, da odloča, kdo je lahko v olimpijskem programu. To je naloga MOK. Njegov predsednik Jacques Rogge je jasno povedal, da ni bila dopingirana UCI, temveč le posamezni kolesarji," je na Faheyjevo idejo odgovoril Pat McQuaid, predsednik Mednarodne kolesarske zveze (UCI). Podobnega mnenja je tudi predsednik mednarodnega združenja dvigovalcev uteži (IWF) Tamas Ajan.

Tako se precej bolj smiseln zdi ukrep nemškega olimpijskega komiteja. Njen predsednik, sicer tudi podpredsednik MOK, Thomas Bach je po tem, ko je na dopinškem testu padel Cöster, konj nemškega jahača Christiana Ahlmanna. Nemškemu olimpijcu bodo poslali račun za potovanje in nastanitev v Hongkongu, kjer so potekala konjeniška tekmovanja. "In račun ne bo nizek!" je ob tem še zatrdil Bach, ki je prepričan, da bi se morale druge države oziroma njihove športne zveze odločiti za podobne ukrepe v boju proti dopingu.