Manta je bil Oplov odgovor na Fordov model Capri. © Opel

Opel manta je morala tako kot velika ploščata riba v obliki romba, po kateri je dobila ime, izzvati enak efekt. In uspela je.

V Rüsselsheimu, Oplovem središču v osrednji Nemčiji, so si zadovoljno meli roke. Prodaja njihovih modelov Kadett, Ascona in Rekord je dobro tekla, tovarne so obratovale s polno kapaciteto, zaposlovalo se je nove ljudi. Vse je bilo tako kot mora biti. Vendar pa nekaterim v Rüsselsheimu hudič vseeno ni pustil spati ... hudiču pa je bilo ime Ford Capri.

Da, Fordov super uspešen koncept športnega avtomobila za ljudske množice je bil trn v peti mnogim, tako tudi šefom pri Oplu. Stvar je bila razmeroma jasna – capri se je prodajal več kot odlično. Opel je na to moral odgovoriti, in to hitro. Že leta 1970 so zato predstavili avtomobil zanimivega videza in še bolj zanimivega imena. Manta, kraljica morskih globin in ena najbolj nenavadnih morskih stvaritev, na prvi pogled uliva strahospoštovanje. Enak efekt so iskali tudi pri Oplu. In uspeli so.



Nevarno agresiven prednji konec z rahlo zamaknjenim pogledom, dvojne okrogle luči, odlično zadeta kupe oblika s streho, ki se spušča do spojlerja, rešitev, ki je na las podobna tisti na legendarnem ferrariju 150 GTO. Ko pa smo že pri ferrariju, velja spomniti še na atraktivne dvojne žaromete na zadku.

Opel je ponudil raznovrstno paleto motorjev. Ponudba se je začela z 1,2-litrskim motorjem moči 44kW/60 KM preko 1,6-litrskega (55kW/75 KM) do 1,9-litrskega, ki se je ponujal v dveh različicah (66 kW/90 KM in 77 kW/105 KM). Mehaniko, obeso in del ostalih komponent je manta prevzela od sestrskega modela ascona. Oba modela sta v hipu postala hit. Do konca proizvodnje serije A leta 1975 je bilo prodanih milijon primerkov (498.553 modelov manta), od tega je večina končala na ameriškem tržišču.



Istega leta je v naše prostore zavila bolj znana manta B. Popolnoma prenovljeni prednji konec s kockastimi žarometi in večjimi steklenimi površinami je skupaj z ostalimi dodatki manti prinesel nov videz, ki pa po mnenju mnogih vseeno ni uspel zasenčiti agresivnih linij prvega modela. Spremembe tehnične narave so šle v smeri voznih karakteristik, zato je imel novi model širše zadnje gume in drugače postavljene amortizerje. Ponudba motorjev ni prinesla nič novega, zato so kupci, razumljivo, od Opla zahtevali reakcijo. Ni jim bilo potrebno dolgo čakati, saj je Opel leta 1977 namesto 1,9-litrskega motorja predstavil 2-litrski Bosch 1-Jetronic sistem. 81kW/110 KM je bila nova referenca.



Konec leta 1978 je Opel ponudbo dopolnil s še eno noviteto – manto CC. CC, oziroma combi-coupe, je bil pravzaprav skrajšan model, vseeno ne tako atraktiven kot večji brat. Marca leta 1981 je Opel v Ženevi predstavil manto 400, rally model, katerega ime je strnilo Oplove namene – izdelati 400 primerkov za potrebe homologacije. 2,4-litrski motor s 16 ventili, najvišje moči 106 kW/144 KM je v tistih časih pomenilo le eno – silovite sposobnosti. Še danes manta 400 predstavlja resničen predmet poželenja.

Čas prinaša svojstvene novosti, zato je bila od leta 1982 manta dostopna tudi s spojlerjem na zadku in še nekaterimi športnimi dodatki. V polovici osemdesetih let je sledila še zadnja prenova, po kateri je imela manta spredaj spet okrogle luči. Vsega skupaj so proizvedli 557.883 primerkov mante B. Zgodba o manti se je z velikim slavjem zaključila 28. junija leta 1988, ko so v GM-ovi tovarni v Antwerpnu s proizvodnega traku pospremili zadnji primerek legendarnega avtomobila.

No, manta pa še vedno živi. Po svetu je ogromno klubov ljubiteljev mante, ki avtomobil slavijo kot nekaj svetega.