Kdo je bolj nedolžen/kriv, kolesar ali voznik avtomobila? © iStockphoto

Ko sem na kolesu, je tričetrt voznikov avtomobilov nesramnih zaljubljencev v svoja štiri kolesa, ki mi s svojim vedenjem bolj ali manj očitno sporočajo, da bi bili najsrečnejši, če bi se vsi kolesarji in podobni "počasneti" spravili iz prometa. V avtošoli so mi zelo jasno sporočili, da so dvokolesniki na cesti popolnoma enakopravni štirikolesnikom, toda kot kolesarka vedno znova dobim kar manjvrednostni kompleks. Predvsem pa se počutim ogroženo. Če bi se zanašala na to, da me bodo vozniki v avtomobilih videli, upoštevali in spoštovali kot enakovrednega udeleženca v prometu, bi bila zagotovo že nekajkrat na avtomobilski strehi, če ne celo v bolnišnici.

Ko so avtomobili gospodje
Na primer zavijanje na desno. Voznik avtomobila mora najprej nakazati smer (prižgati smernik), potem preveriti, ali ima prosto pot (v desnem stranskem ogledalu in z obratom glave, da ujame še mrtvi kot), šele nato zaviti. Jaz kot kolesarka, ki grem naravnost, bi morala imeti prosto pot, da brez zaustavljanja nadaljujem svojo vožnjo. Aha, pa smo tam. V resničnosti je to videti takole: Kolesar mora imeti oči na pecljih (morda si bomo pa morali še za kolesa omisliti obvezna vzvratna in stranska ogledala) in pri svoji vožnji predvidevati vse možne poti avtomobilov, da ga slučajno kakšen ne povozi. Pri zgoraj omenjeni situaciji to najpogosteje pomeni, da bo moral kolesar ustaviti, da bo gospod avto lahko nemoteno zavil desno. Pa ta pretirava, si najbrž mislite, toda dovolj je, da se mi takšna ignoranca voznika avtomobila zgodi enkrat, da se odločim, da ne mislim tvegati. Ker nikoli ne veš, kakšen sovražnik kolesarjev sedi za volanom avtomobila, ki ti križa pot.

Maščevanje zafrustriranih kolesarjev
Svet pa se popolnoma obrne, če se usedem za avtomobilski volan ali le na sovoznikov sedež. Kolesarji se nenadoma prelevijo v brezobzirne, slepe in gluhe egoiste, ki se obnašajo, kot da so sami na cesti. Nenadna sprememba smeri brez kakršnegakoli opozorila je stalnica, ki te kot voznika avtomobila lahko stane poštenih denarcev. Kajti, če bo prišlo do prometne nesreče, bo zagotovo vsega kriv voznik avtomobila in ne ubogi kolesar, ki ima samo dve kolesi, zavoro in en zvonček. Kot bi se mi vsi zafrustrirani kolesarji tega sveta hoteli maščevati, ker morajo poganjati svoje kolo, medtem ko jaz udobno sedim tako rekoč v fotelju in je samo pritisk na pedal dovolj, da pospešim ali se brez truda zaustavim. V avtomobilu tako vedno znova dobim občutek, da se od mene že a priori pričakuje, da se bom prilagodila kolesarju, ne glede na to, kakšne cestnoprometne neumnosti se bo lotil. Ker avto je pa ja lažje zaustaviti in nadzirati kot kolo.

Če si samokritično pljunem v skledo, moram priznati, da je v meni najbrž tako nekaj zakompleksanega kolesarja kot arogantnega voznika avtomobila, toda skrivnost še vedno ostaja – kdo je bolj nedolžen/kriv, kolesar ali voznik avtomobila?!