V verjetni Pahorjevi vladi ni prav nikogar, ki bi lahko brzdal sindikaliste.
Borut Hočevar, namestnik odgovornega urednika časnika Žurnal24 in tednika Žurnal © Saša Despot
Med naloge vsake vlade sodi brzdanje pretiranih sindikalnih apetitov. Vlada mora krotiti sindikate
javnega sektorja, sicer ji pobezljajo proračunski stroški. Če se želi lotiti temeljitih reform, se
mora upreti tudi sindikatom zasebnega sektorja. Če vlada nima moči, da bi stopila sindikatom po
robu vsaj prva tri leta svojega mandata, je bolje, da se ne loti vladanja.
Edino upanje.
Kdo se bo v predvideni Pahorjevi vladi spopadal s prekaljenimi sindikalnimi borci? Kdo se bo
učinkovito upiral sindikalnim šefom, kot so Semolič, Rebolj, Ščernjavič in tovariši? Morda
kandidatka za ministrico za javno upravo
Irma Pavlinič Krebs? Dvomimo. Celo v predvideni bodoči vladi si menda ne želijo,
da bi pogajanja s sindikati javnega sektorja vodili na ministrstvu za javno upravo. Po naših
podatkih bi raje videli, da bi takšne posle prevzeli na ministrstvu za finance. Se bo s šolniki,
zdravniki in drugimi uspešno ruval predvideni finančni minister
Franci Križanič? Malo verjetno. Križanič namreč ne slovi kot ˝mišičnjak˝. In kako
bo s sindikalisti shajal najverjetnejši minister za delo
Ivan Svetlik? Nismo optimisti, profesorju s FDV namreč manjka pogajalske
kilometrine, medtem ko je imajo njegovi bodoči sogovorniki v izobilju. Podobno je tudi z
razvojnim ministrom Gasparijem. Dodajmo k naštetemu še pregovorno omahljivega šefa Boruta
Pahorja. Kaj dobimo? Državo, v kateri bodo vladali sindikalisti. To pa pomeni visoke javne izdatke
in visoke stroške dela. Edini, ki se temu lahko upre, je bodoči gospodarski minister
Matej Lahovnik.
Bravo! Odlično napisano! Sindikate je treba dotolč, prepovedat, delavske mezde pa spravit na raven kitajskih, da bo kapital spet lahko selil proizvodnjo s Kitajske nazaj v Evropo, ker bo naša delovna sila znova cenejša od kitajske. Še bolj super bo, ko bodo takrat tudi sedanji napadalci na sindikate razumeli ekonomijo in njene soodvisnosti, saj bodo tudi sami pristali na kitajskih plačah ob "evropskih" cenah in potem bodo spet napadali sindikate ker jih niso pravi čas zaščitili. .. Najbolj zabavno pri vse je, da še Bush, ta skrajni zagovornik popolnega liberalizma, bolje razume bistvo problema sedanje ekonomske krize in načine izhoda iz nje, Bush je namreč vsem zaposlenim parom dal izplačati 1.200 dolarjev, zaposlenim samskim 600 dolarjev, za vsakega otroka v družini pa še 300 dolarjev enkratne krizne pomoči. Pa ne zato ker bi bil Bush tako socialno čuteč in zaskrbljen za usodo svojih podložnikov, pač pa zgolj zato, da bi s tem vzpodbudil potrošnjo in s tem znova pognal obtok denarja ter poživil gospodarstvo. Naši modreci bi pa nižali plače in s tem omrtvili potrošnjo ter posledično tudi omrtvili gospodarstvo. Ko naši sindikati v krizi zahtevajo višje plače, božičnice in trinajste plače, samo dokazujejo, da jim je bistvo pospeševanja rasti in funkcioniranja kapitalizma bolj jasno kot vsem našim priložnostnim in poklicnim teoretikom kapitalizma.
Seveda pri nas o tem ne boš nič bral, ker naši oblastnikom, ki tako radi kopirajo vse kar je ameriško še na misel ne pride, da bi preko državne pomoči družinam davkoplačevalcev pomagali oživit porabo in s tem tudi produkcijo. Naši oblastniki državljanom namesto čeka raje pošljejo ideološko meglo. ... Evo ti citat, pa lahko še sam poiščeš na netu množico člankov o tem: "25 Jan 2008 ... Individual taxpayers would get up to $600 in rebates, working couples $1,200 and those with children an additional $300 per child ..."
Bush seveda s temi donacijami iz državnega proračuna (kar je po svojem bistvu vračanje davka davkoplačevalcem) ni izumil nič novega. Isto je počel že predsednik Roosevelt ob veliki krizi leta 1929, s to razliko, da je hotel obenem reševati še hudo brezposelnost in je denar "podarjal" posredno, tako da je ljudi kao zaposloval na javnih delih in jih za ta dela plačeval. Skratka gospodarski voz lahko iz krize požene samo povečana potrošnja, te pa se z manjšanjem mezd ne da doseči, pač pa ravno z obratnim ukrepom, s povečanjem denarnih sredstev, ki so na razpolago potrošnikom, ti potem vzpostavijo višji nivo povpraševanja, ki mu mora azdostiti industrija z višjo produkcijo in tako gospodarski voz spet steče.
c o m m e n t s
Page 1 2