Kaj je pravzaprav zaslužno za nedosegljiv uspeh bube, hrošča, poncha, bimbe … kot so ta avtomobil imenovali v različnih delih sveta? Posebej, ker napovedi niso bile obetavne. Čudaški videz, šibek motor, precej hrupa … vse to je ''odlikovalo'' tega posebneža, ki pa je bil še vedno udobnejši in močnejši od večine primerljivih evropskih malčkov. Bil je razglašen za četrti najvplivnejši avto vseh časov (za Fordom T, minijem in žabo).

Hitler je hotel ljudski avto

Hitler je želel ''Volkswagen'', pravi ljudski avto, v katerem bi se lahko peljala dva odrasla in trije otroci s hitrostjo 100 km/h. Državljanom tretjega rajha pa bi moral biti na voljo za 990 mark

Kako se je pravzaprav začelo? Leta 1931 sta Ferdinad Porsche in nemški proizvajalec motociklov Zündapp razvijala ''Auto fur Jederman'' (avto za vsakogar). Bilo je prvič, da je bilo uporabljeno ime ''Volkswagen'' (ljudski avto). Leta 1932 so bili izdelani štrije prototipi, predhodniki hrošča, ki pa so bili uničeni med vojno, zadnji med zavezniškim bombardiranjem Stuttgarta leta 1945.


Hitler boter hrošča
Po začetnih finančnih in organizacijskih težavah je Porsche za podporo pisal kar nacistični vladi in kmalu prejel odgovor od velikega führerja osebno. Ferdinandu Porscheju je predložil idejo za ''Volkswagen'', pravi ljudski avto, v katerem bi se lahko peljala dva odrasla in trije otroci s hitrostjo 100 km/h. Državljanom tretjega rajha bi moral biti na voljo za 990 mark, toliko, kot je v tistem času stalo motorno kolo (povprečen dohodek je bil 32 mark na teden), za oblikovanje pa je bil odgovoren Erwin Komenda, Porschejev glavni oblikovalec. Prvi prototip je bil nared leta 1935, vendar še brez značilnih pragov.

Hrošč se je izlegel iz potreb tretjega rajha. © AFP

Načrtovana je bila za tisti čas in razmere ogromna proizvodnja – v načrtu so imeli kar milijon vozil letno. Te številke pa takrat niso zmogli vsi nemški proizvajalci skupaj, zato je bilo treba zgraditi novo tovarno. Nastalo je mesto Wolfsburg, ki je bilo najprej delavsko naselje tovarne Volkswagen. Hitler je avto imenoval KdF-Wagen, kratica KdF je pomenila ''Kraft durch Freude'' (moč skozi veselje). Nenavadnega malčka pa so novinarji New York Timesa leta 1938 prvič poimenovali z vzdevkom, ki je za vedno zlezel v uho zgodovine – hrošč. Proizvodni proces je bil finančno omogočen šele s pomočjo države, torej tretjega rajha, a je izbruh druge svetovne vojne preprečil večjo serijsko proizvodnjo, saj so jo prilagodili izdelavi vojaških vozil. Prodaja ''civilnih'' avtomobilov je morala počakati na povojno obdobje.

Hrošč je bil projektiran karseda preprosto, zato da bi šlo čim manj stvari narobe. Zračno hlajenje, 985 kubikov in 25 konjskih moči … motor se je izkazal za posebej učinkovitega v akcijah nemškega afriškega korpusa v puščavski vročini.

V vojnih letih je bilo izdelanih le prgišče "civilnih" hroščev za pripadnike nacistične elite. Zaradi bombnih napadov so vso proizvodnjo leta 1945 ustavili, glavno opremo pa prenesli v podzemne bunkerje, da bi lahko spet začeli z delom po končanih sovražnostih.

Elitno mestno kljuse. © AFP

Obliko ukradli Tatri
Na videz hrošča je precej vplival design nekaterih Tatrinih avtomobilov, ki jih je oblikoval Hans Ledwinka. Še posebej to velja za T97, pa tudi Tatra V570, prototip majhnega avtomobila, spominja na poznejše hroščeve linije. Hitler je Tatro celo označil ''za vrsto avta, ki bi ga rad videl na svojih avtocestah''. Tudi sam Ferdinand Porsche je priznal, da so pri oblikovanju hrošča ''malce pogledali čez ramena Ledwinke''. Tatra je sprožila tožbo, ki pa je postala brezpredmentna, ko je Nemčija okupirala Češkoslovaško. Obenem je bila Tatra prisiljena ustaviti proizvodnjo modela T97. ''Pogled čez ramo'' je spet postal aktualen po drugi svetovni vojni in Volkswagen je leta 1961 Tatri moral plačati tri milijone nemških mark. Posledica je bila, da VW ni imel denarja za razvoj novih modelov, zato so hrošči še dolgo prihajali iz tovarne.

''Povsem neprivlačen za povprečnega kupca''
Zavezniki so skušali povojni Nemčiji onemogočiti, da bi spet postala grožnja svetovnemu miru, zato so omejili razmah industrije, posledica tega pa je bila, da je bila tudi proizvodnja avtomobilov zmanjšana na deset odstotkov tiste iz leta 1936. VW se je najprej znašel v rokah Američanov, nato pa Angležev, ki so nameravali proizvodnjo preseliti na Otok, a k sreči nobeno angleško podjetje ni pokazalo zanimanja za ''avto, ki ne ustreza osnovnim tehničnim zahtevam in je povsem neprivlačen za povprečnega kupca … serijska proizvodnja pa bi bila popolna finančna polomija''. Tovarna je to obdobje vseeno preživela z izdelavo avtomobilov za britansko vojsko. Zavezniška strategija se je sicer kmalu omilila, a je bila težka industrija prepovedana do leta 1951.

Vsestranski izdelek. © AFP

Za vnovičen zagon tovarne je imel največ zaslug angleški major Ivan Hirst. Njegova prva naloga je bila odstranitev neeksplodirane bombe, ki je padla skozi dimnik in se zagozdila med nenadomestljivo opremo. Če bi se aktivirala, bi bila hroščeva usoda zapečatena. Hirst je tudi prepričal Britance, da so naročili 20.000 avtomobilov, in izza tovarniške ograje je že do leta 1946 začelo prihajati 1000 avtomobilov mesečno.

Kakšen je bil hroščev let proti zvezdam pa si kmalu preberite v drugem delu članka.